Pojmi in pristopi pri okoljski zasnovi embalaže

Embalaža povzroča v svojem življenjskem ciklu več okoljskih učinkov. Ti učinki se razlikujejo glede na izbrani embalažni material, obliko embalaže, zahteve embaliranega proizvoda, itd. To nakazuje, da ni mogoče vnaprej določiti s kakšnimi ukrepi mora podjetje uvesti okoljsko zasnovo embalaže. V skladu s svojo okoljsko politiko in  cilji se podjetja lahko odločajo za različne rešitve, ki se po svojih učinkih na okolje lahko med sabo razlikujejo ali celo nasprotujejo. V praksi se podjetja tako odločajo za:

• zmanjšanje količine, mase in/ali volumna embalaže ter povečanje snovne in energijske učinkovitosti embalaže,
• izboljšanje možnost ponovne uporabe, reciklaže in predelave odpadne embalaže; ter izbiro pogosto uporabljenih embalažnih materialov, ki so podprti s sistemom zbiranja in predelave odpadne embalaže,
• izbiro embalaže, ki se lahko kompostira skupaj z drugimi organskimi odpadki iz gospodinjstev;
• itd.

Usmeritve k uveljavljanju okoljske zasnove embalaže ponujajo bistvene zahteve za embalažo, ki so zapisane  v direktivi 94/62/ES, o embalaži in odpadni embalaži. Bistvene zahteve predvidevajo:

• omejitev vsebnosti svinca, kadmija, živega srebra ali šest-valentnega kroma v embalaži in njenih sestavnih delov;
• zmanjšanje prostornine in mase embalaže;
• zasnovo embalaže, ki omogoča snovno ali energetsko predelavo ali kompostiranje materialov po njihovi uporabi (za embalažo, ki se lahko uporablja večkrat mora biti tudi predviden način predelave);
• proizvodnjo embalaže s čim manjšo prisotnostjo nevarnih snovi s ciljem preprečevanja prehoda teh snovi v okolje med odstranjevanjem odpadne embalaže.

Pri okoljski zasnovi embalaži je potrebno celovito pretehtati ukrepe, ki jih nameravamo izvajati. Občutno zmanjšanje enega vpliva lahko sproži nenačrtovane posledice na okolje v drugih delih vrednostne verige:

• Zaradi lažje embalaže se lahko poveča količina poškodovanega blaga ob njegovi manipulaciji in transportu. Embalaža običajno predstavlja manj kot desetino v proizvod vložene mase in energije in je škoda, ki nastane zaradi poškodovanega blaga običajno veliko večja kot prihranek pri embalaži.
• Zmanjšanje mase primarne embalaže lahko zviša maso potrebne sekundarne ali terciarne embalaže, kar skupno lahko celo poveča maso celega embalažnega sistema.
• Reciklirani papir in nekatere vrste plastike morajo imeti večjo debelino, da bi lahko zagotovili enake trdnostne lastnosti embalaži kot materiali, ki niso nastali iz recikliranih virov.
• Izkušnja iz devetdesetih let prejšnjega stoletja iz Nemčije uči, da ni niti smiselna enostranska osredotočenost zgolj na uporabo materialov, s katerimi je možno doseči visok delež reciklaže. V Nemčiji so želeli doseči 80% delež snovne predelave in embalerje odvrniti od uporabe kompozitnih materialov, ki jih je težje reciklirati. Ob primerjavi takratne embalaže za enako količino embalirane kave se je izkazalo, da kompozitne embalažne folije, res ni možno reciklirati, vendar je odvržena folija prispevala k nastanku le 11 g odpadka, medtem ko je 120 g kovinska embalaža z visokim deležem možne reciklaže ustvarila 24 g odpadka in 470g steklena embalaža, s prav tako visokim deležem možne reciklaže prispevala k nastanku 94 g odpadka.
• Embalaža z večjo maso, poveča tudi stroške prevoza, kar nujno ne pomeni, da je lažja embalaža boljša, saj so nekateri materiali z večjo maso, kot na primer steklo neprekosljivi pri ohranjanju kakovosti določenih vrst živil.

Pri določanju in spremljanju okoljskih ciljev na področju embalaže je smiselno določiti kazalnike, ki poenostavijo prikaz učinkov sprememb in novih ukrepov, ter uporabljati slikovne prikaze medsebojnih učinkov okoljskih ukrepov.

Uvajanje okolsjke zasnove pri embalaži in izpolnitev bistvenih zahtev ne sme ogrožati osnovnih funkcij embalaže, ki zagotavljajo tako zaščito potrošnika/kupca kot tudi blaga. Vabimo vas k ogledu osnovnih načel, ki jih je potrebno upoštevati pri zasnovi proizvodov. Iz spodnjih video prikazov, boste spoznali, da celovit pristop k industrijskemu oblikovanju proizvodov vključuje tudi vidike okoljske zasnove:

• Design Thinking 1,
• Design Thinking 2,
• Design Thinking 3.